Ko sem bila majhna, sem imela dedka, ki je oboževal živali. Imel je dva konja, deset ovc in nekaj koz. Vse to je imel na travniku, na prostem, ograjeno z zadevo, ki se ji reče električni pastir. Vsakič ko sem prišla k njemu na obisk ali na počitnice, sva se seveda ukvarjala z temi živalmi. Moj dedek je avtomatično mislil, da jaz vem kaj je električni pastir.
Enkrat sem se dotaknila traku, čez katerega je tekla elektrika in tega šoka sem se zelo ustrašila, saj je me šokiralo. Ni šlo ravno za bolečino ampak za strah, ki sem ga doživela ko sem se dotaknila nedolžnega traku. Ni mi bilo jasno zakaj me je nekaj čisto malo zabolelo oziroma šokiralo. Objokana sem pritekla v hišo k babici, ki mi je razložila zakaj ima dedek električni pastir, napeljan vse okoli živali. Nekaj časa nisem več hodila zraven, saj sem se še vedno bala in bilo mi je neprijetno, neglede na to kako rada sem imela dedijeve živali. Nekaj let pozneje se je mojemu bratu zgodilo isto. On je nekaj let mlajši od mene in tudi on ni vedel kaj je ta trak in čemu služi. Ko je šel pogledati živali, se je z obema rokama prijel električnega pastirja in tudi njega je vse skupaj zelo šokiralo, tako, da je objokan pritekel k meni. Potem sem mu tudi jaz sama razložila kaj je električni pastir in čemu služi.
Od takrat naprej sva živali opazovala na neki določeni razdalji, stran od električnega pastirja in jih oboževala ravno toliko kot prej. Še dandanes imava nek strah pred temi trakovi in se jih izogibava kolikor se jih le da. Dedek ima še vedno te živali in še vedno jih z veseljem greva pogledati, pobožati in pomagati dedku v hlevu. Sedaj bolje razumeva, kako vse skupaj deluje in na kaj moraš biti pozoren.