Mož je ponovno pustil mizarsko orodje v mojem avtomobilu in to sem ugotovila, ko sme bila že na pol poti na obalo. Ni mi prestalo drugega, kot da sem obrnila in šla nazaj, da mu mizarsko orodje vrnem, ker ga menda danes nujno potrebuje. Res ne razumem, kako mu uspe nekaj, kar je nujno pozabiti v mojem avtomobilu in to ne prvič. Pa tudi vedno takrat, ko ga potrebuje. Še dobro, da nisem bila na poti na obalo, ker sem imela službene obveznosti, ker se ne bi mogla potem vrniti. Čeprav po svoje bi bilo pa dobro, da se kdaj tudi kaj takšnega zgodi in se nauči na takšni šoli, da tega ni dobro delati, saj brez tega, da ima mizarsko orodje res ne more veliko. Vsaj za delo, ki ga opravlja ne.
Ko sem prispela nazaj, sem bila seveda zelo slabe volje, saj sem izgubila uro in pol vožnje. Sedaj bi bila lahko že na obali in se sončila nekje na kavici, ampak se še vedno doma. Na hitro sem mu predala mizarsko orodje in se odpeljala nazaj na pot na obalo. Če ne drugega mi je bila sreča vsaj toliko namenjena, da je bila cesta bolj prazna kakor pa prej, ko sem se peljala. Kar pomeni, da je čisto možno, da bom sedaj hitreje na bali kakor pa prej. Vseeno pa ne prej kot v eni uri.
Prižgala sem si najljubšo glasbo in se prepustila mirni vožnji. Stanje na cesti mi je to vsekakor omogočalo in sem se vmes odločila, da se mi ne bo nikamor mudilo. Ura je pol desetih in pred enajsto bom vseeno na obali. Če ne bi bilo mizarsko orodje v mojem prtljažniku, bi bila že tam, ampak kljub temu imam več kot dovolj časa, da uživam v morju in svežem zraku, ki je toplejši kakor pri nas.