Športna prehrana je bila zame dolgo nekaj, kar sem povezovala predvsem z resnimi športniki. Z napornimi treningi, natančnimi urniki in merjenjem vsakega grama. Zdelo se mi je, da v tak svet ne spadam. A ko sem začela bolj redno trenirati, sem hitro ugotovila, da športna prehrana ni stvar ekstremov, ampak podpore telesu.
Prva sprememba ni bila v mišicah, ampak v energiji. Ko sem začela bolj paziti, kaj jem pred in po vadbi, so treningi postali bolj stabilni. Manj nihanj, manj utrujenosti, manj tistega občutka, da delaš na silo. Športna prehrana ni pomenila več hrane, ampak bolj smiselno razporeditev. Telo je dobilo, kar je potrebovalo, takrat, ko je to res potrebovalo.
Zanimivo je, kako hitro se spremeni tudi odnos do regeneracije. Po vadbi ne gre več samo za to, da nekaj poješ, ampak da pomagaš telesu pri obnovi. Beljakovine, ogljikovi hidrati, hidracija. Ne kot zapleten sistem, ampak kot osnovna skrb. Športna prehrana takrat ne deluje kot dodatek, ampak kot del treninga samega.
Opazila sem tudi, da ne gre za popolnost. So dnevi, ko vse teče idealno, in dnevi, ko ne. Športna prehrana ni kaznovanje ali nadzor, ampak prilagoditev. Uči te poslušati telo. Kdaj potrebuje več, kdaj manj. Kdaj energijo, kdaj počitek.
Danes športne prehrane ne dojemam več kot ločenega področja. Je del gibanja, del ritma, del skrbi zase. Ne glede na to, ali treniraš intenzivno ali zgolj redno, ima hrana velik vpliv na to, kako se počutiš. In ko enkrat občutiš razliko, postane jasno, da športna prehrana ni rezervirana za vrhunske dosežke, ampak za boljše počutje pri vsakdanjem gibanju.
Sčasoma sem ugotovila še nekaj. Športna prehrana vpliva tudi na odnos do hrane nasploh. Manj je impulzivnih odločitev, več razmisleka. Hrana postane gorivo, ne obremenitev. Ne razmišljaš več samo, kaj imaš rad, ampak tudi, kaj ti pomaga. In ko začneš opažati, da se telo hitreje regenerira, da imaš več energije skozi dan, se ta način prehranjevanja ne zdi več omejitev. Postane logičen podaljšek gibanja in skrbi zase.